Pred kratkim sem držala prostor za čudovito žensko, ki je prišla na tretjo individualno terapijo, ki je del 5 mesečnega individualnega programa.
Pri zavestnem pogovoru so besede tekle okoli nemoči. Kako ji je včasih vse težko narediti, da ni lahkotnosti ali veselja zraven. Usmerile sva se na telo in že na začetku se je pokazal močan občutek teže, pritiska in bremen. Kot da nosi nekaj, kar ni njeno. Nekaj, kar jo spremlja že zelo dolgo in ne zna ven.
Ko sva odpirali prostor za raziskovanje, se je pokazala njena mala notranja deklica.
Deklica je v enem trenutku svojega otroštva prevzela breme, ki ni bilo njeno. Takrat je ženska začutila očetovo bolečino, njegovo nemoč in stisko. Kot da bi skozi otroške oči videla preko vseh njegovih obramb in zaščit.
V sebi je sprejela odločitev: »Pomagala mu bom. Rešila ga bom. Poskrbela bom zanj.« In takrat je prevzela njegova bremena, njegove skrbi, njegovo nemoč.
Otroci ne vedo, da ne morejo rešitit svojih staršev, čeprav se res velikokrat pokaže, koliko nosimo od svojih staršev v želji po reševanju. To običajno naredimo zato, da smo od staršev bolj sprejeti, ljubljeni, ker, če je starš ok, je tudi otrok ok.
V procesu sva začeli sproščati energije, ki jih je leta nosila v sebi. Občutke nemoči, žalosti, odgovornosti, žrtvovanja in težo, ki ni bila njena.
Pokazala se je tudi močna povezava s predniško linijo. Generacije ljudi, ki so živeli z veliko bremen, težkih izkušenj in nepredelanih čustev. Generacije, ki niso imele prostora, da bi izrazile svojo bolečino, da bi živele lahkotno.
Ženska je v procesu začela transformirati odgovornost, ki ni bila njena.
Ni ji bilo več treba nositi očetove žalosti.
Ni ji bilo več treba nositi predniških bremen.
Ni ji bilo več treba držati skupaj družine.
Njeno telo se je začelo sproščati, mehčati. Prišli so gibi, tresenje, izdihi, solze. Glas je pomagal pri transformaciji.
Postopoma je začutila več lahkotnosti, telo je bilo zmehčano, pretočno.
V procesu se je odprl tudi občutek podpore. Kot da so predniki stopili bližje in ji sporočili:
»Ni ti več treba nositi tega namesto nas.«
Ob koncu terapije je opisala občutek izjemnega olajšanja, več prostora v sebi in več notranjega miru. Ob hvaležnosti je še malo zajokala.
Ženska je čez kaka teden ali dva po terapiji sporočila, da se počuti prav opolnomočena in v svoji moči. Da občutek še vedno traja in da ji je izjemno lepo v življenju.
Velikokrat mislimo, da so naši občutki, strahovi ali teže nekaj, kar moramo mi predelati. Lahko predelujemo leta in leta, a ni pravega učinka. Ampak, če nosimo nekaj, kar ni naše, je potrebno ozavestiti čigave je in na ta način osvobodimo sebe in druge. Vedno je potrebno priti do vzroka, tam se lahko začne osvoboditev.
Če te kliče globlje raziskovanje sebe in osvobajanje starih bremen, mi piši za več informacij. Na voljo je brezplačni 20 minutni klic, da ugotoviva, če in kako ti lahko pomagam.
Topel objem,
Maja
